Category Archives: O telesu

Kdaj in kako sem dojela kako čudovita telesa imamo ženske?

Te zanima kdaj in kako sem dojela, da je žensko telo nekaj čudovitega in čez kakšna obdobja sem vse šla, da sem do tega prišla?

Torej, svoje telo sem resnično začela ljubiti z nosečnostjo. To je bil zame tudi duhovni preporod ali pa zbližanje z mojo notranjo bitjo.

Kakšen čudež je to, da v tebi nastane in raste novo življenje? Kako zelo sem hvaležna, da sem zlahka zanosila, da je moja nosečnost potekala brez težav, da sem hitro in naravno rodila, brez kakršnihkoli protibolečinskih sredstev. Zredila sem se 10 kilogramov, ki so zlahka in hitro skopneli. Brez diet. Strij nimam. Dojila sem. Prsi so se mi po dojenju zmanjšale. Pač… 🙂 Ampak mislim, da se mi bodo tudi spet povečale… Pa tudi če ne. No, o tem kdaj drugič… 😉  Tistim, ki nimate istih opisanih izkušenj kot jaz, povem, da vem, da vse ne poteka pri vseh enako, saj so tudi naša življenja, izzivi in poslanstva različni, jaz pač opisujem svoje telo, sebe, svojo izkušnjo in svoje razloge za hvaležnost. Ve imate svoje. Tudi, če bi bilo pri meni drugače, bi imela sto razlogov za biti hvaležna. Vem, da so za nekatere stvari zadolženi geni, za nekatere božja volja ;), za druge pa verjetno tudi to, da za telo fizično (z vadbo) skrbim že celo življenje, se telesa precej dobro zavedam, sem z njim povezana, imam dobro ravnotežje, znam držati fokus…

Ko pišem o povezavi s telesom mislim na gibanje. S hrano sem imela namreč precej dolgo veliko težav. Nisem bila povezana s tem, kar je moje telo dejansko potrebovalo za ohranjanje življenja in energije, kar so potrebovale moje celice. V telo sem vnašala precej napačna živila in imela nasploh čuden odnos do telesa in prehranjevanja. Nisem se imela zares rada. Telesa nisem imela zares rada. Pa kljub vsemu… Je moje telo preživelo in se zame trudilo. Naše telo daje vse od sebe, da zdrži vse, kar mu nalagamo. A, ko je preveč, je preveč. Pošilja nam opozorilne znake… Če jih ne upoštevamo, se sesuje…

Pojedla sem ogromno sladkarij, se prenažirala. Vedela sem, da mi to škodi. Kasneje sem se slabo počutila, imela ves čas občutek krivde, se skrivala pred drugimi in sama pred sabo… Bila sem v večnem boju s telesom, kilogrami. Po eni strani sem se tolažila, da sem popolnoma ok, kakršna sem in kar se tiče zunanjosti je res tako, da par kilogramov gor ali dol nima nobene zveze in da niso vsi narejeni, da bi bili suhi, ampak jaz znotraj nisem bila ok. Moja duša je trpela. Ker se ni izražala, kot se je želela izražati. Ker se nisem imela rada. Ker sem bila odtujena od sebe. Ker se nisem znala poslušati. Ker sem bila preveč fizično aktivna. Bila sem pod stresom. Bila sem utrujena. Bila sem brez energije in volje.

In potem… sem zanosila… In se umirila. Povezala s svojo dušo, intuicijo, telesom… In zaživela na novo. Ne, moje življenje sedaj ni »popolno«. Življenje je neskončna rast in razvoj in ko nam zmanjka izzivov in vse vemo ali se razsvetlimo, gremo lahko nazaj v Svetlobo in tam kar ostanemo… 😉 Razen, če nismo guruji… 😉

Nisem pa več odvisna od sladkarij. Pravzaprav jih sploh (skoraj) ne jem. Našla sem premirje s hrano. Našla sem stik s svojo dušo in intuicijo. Svojo moč. Pogum. In se začela zavedati svojih kvalitet. Pa tudi senc. In vseh življenjskih izzivov. Za katere sem neskončno hvaležna. Saj je bilo vse do sedaj učenje, ki me je pripeljalo do tega, da lahko rečem, da sem čudovita ženska s čudovitim telesom. In ja, bilo je vredno!

In zato… sedaj pišem in sestavljam programe, ki so plod mojih dolgoletnih raziskovanj, učenj in izkušenj. In te lahko razumem. In ti lahko pomagam. Ne mislim, da je rešitev vseh težav v zvezi s prehrano in telesom za vse enaka. Obstajajo ljudje, ki so zelo povezani s svojo dušo, pa premalo s telesom. Obstajajo ljudje, ki se enostavno popolnoma napačno prehranjujejo in je že ureditev prehrane in gibanja za njih dovolj. Obstaja čustvena lakota. Obstajajo različni umski (družinski) vzroci, ki nam ne dovolijo iti naprej…

Zato je moj 3-mesečni program zavestnega prehranjevanja in življenja 4 plasten. Zajema fizično (prehrana, gibanje – telo), čustveno, umsko in duhovno plat. Velikokrat imamo porušeno ravnovesje na vseh plateh, včasih samo na eni. Gre za to, da pogledamo kje smo in tisto, kar nam ne služi, spremenimo. Sprememb pa se lotevamo nežno, sočutno in postopoma. Prepričana sem, da je to formula za uspeh.

Ker si res želim pomagati tistim, ki si te spremembe želite, sem se tudi odločila za garancijo na zadovoljstvo, kar pomeni, da vam po končanem programu vrnem denar, če z rezultatom ne bi bile zadovoljne. Tako. Če ti je nekaj pomembno, boš našla pot. Tudi finančno. In vprašaj se, koliko te stane, če ne investiraš vase in nadaljuješ s sedanjim načinom življenja… ?

Še nekaj… Ne mislim, da moraš biti noseča, da dojameš kako čudovito je tvoje telo in ga začneš ljubiti. Morda se samo vpišeš k meni na program. 😉 Vedno in povsod lahko doživimo klik v glavi. Jaz sem ga pač tako… 🙂 Tudi moška telesa so čudovita btw. 😉 

Moje čudovito žensko telo

Jaz sem čudovita ženska in imam čudovito žensko telo, ki ga obožujem, ljubim, častim in sem mu hvaležna, da mi tako dobro služi in komunicira z mano.

In ti, čudovita ženska, ki to bereš, čutiš zase enako?

Ali pa si morda stalno nezadovoljna s sabo in s svojim telesom? Se ti ves čas zdi, da nisi dovolj ali pa ti nekaj manjka? Ali pa bi lahko bilo kaj malce bolje? Morda bi lahko imela malce manj (ali pa več) kilogramov? Pa malo daljše noge? Ali pa morda lase? Morda ti niso dovolj gosti? Aja, morda so preveč? Morda bi imela malo večje (ali pa manjše) prsi? Verjetno lahko nadaljujem v nedogled. Pa ne bom. Ker mi je tega tako ali tako DOVOLJ!

Ali se lahko ženske že enkrat za vselej začnemo ceniti, imeti rade, se spoštovati, biti HVALEŽNE za telo??? Obstajajo ljudje brez rok in nog, ki so srečni, hodijo po svetu in navdihujejo druge!

Ja, razumem in vem v kakšni družbi živimo in kakšna pričakovanja do sebe (in drugih) si ponotranjila. Ampak to je samo nakopičeno »sranje«, ki si ga sprejela za svojega. Če si lahko sprejela, da nisi dovolj, lahko sprejmeš tudi to, da si, veš? Samo ploščo je treba obrniti. Pogledati vase. Se povezati sama s sabo in duhovno resnico. Je to težko? Ja in ne. Ne, zato, ker v resnici si duša v telesu in nisi telo! Imaš telo. Imaš um. Imaš čustva. Imaš ego.  Ampak ti nisi tvoja čustva. Ti nisi tvoje telo. Ti nisi tvoj um. Nisi tvoj ego. Si neskončna in neumrljiva duša.

Težko pa je, ker si sama sebe toliko prepričala v to, kar te je družba želela prepričati (zavedno in nezavedno) in sedaj verjameš v to, kot da je resnica.

Kako veš, če živiš svojo resnico, svoje poslanstvo? Preprosto. Si srečna, zdrava, zadovoljna in notranje mirna.

Če to nisi, nečesa ne delaš prav. Če svojega telesa nimaš rada, oprosti, ampak nečesa ne delaš prav. Prav in narobe seveda sploh ne obstaja. Prav in narobe tu uporabljam, ker predpostavljam, da si vsi želimo biti srečni, zdravi in zadovoljni.

Če bi znala iti zares vase in imela ves pogum, da slediš vsemu, kar ti duša narekuje, bi bilo vse dokaj enostavno. Če si tega želiš, pa ne veš točno kako in kaj ali če potrebuješ inspiracijo, dokaze da se da, obstajajo ženske, ljudje, ki so živ dokaz tega. Kdor išče, ta najde. Ko je učenec pripravjen, pride učitelj. Si pripravljena?

Prvi odstavek govori o omeni. Nisem vedno tako mislila in čutila. In če ti ta trenutek ne misliš in ne čutiš tako, naj ti povem, obstaja upanje, sem dokaz, da lahko govori tudi o tebi.

Okrog sebe namreč vidim ogromno čudovitih žensk, ki se sploh ne zavedajo kako zelo čudovite so, ker imajo fokus na popolnoma “napačnih” ali nepomembnih stvareh in ljudeh…

Draga ženska, imam te rada!

Čas je, da stopimo skupaj. Čas je, da v drugih prepoznamo čudovito naravo in si priznamo svojo.

 

O hujšanju

Želim si, da bi se začeli zavedati, da pretirano ukvarjanje z zunanjostjo in zadovoljevanje vsiljenih idealov družbe, ne prinese sreče in zadovoljstva. Družba in mediji nas silijo v konstantno nezadovoljstvo. Nikoli v resnici ne moremo doseči idealov, ki jih predstavlja, saj v tem primeru ne bi imela več s čim služiti. Druga resnica pa je ta, da ti ideali v realnem življenju tako ali tako ne obstajajo.

Res je, da je dober občutek, ko imaš skladno telo, se nenaličena pogledaš v ogledalo in si si iskreno všeč ter si zadovoljna s tem, kar vidiš. A res je tudi to, da tega ne dosežeš takrat, kadar je tvoj cilj le lepo telo in obraz. To je največkrat samo posledica tvoje notranje sreče. Lahko imaš telo in obraz, ki je všeč mnogim, a ni nujno, da je všeč tebi. In če temu ni tako, v svojem bistvu nisi srečna. Menim, da je čas, da se začnemo ukvarjati z bistvom. In nato se vse začne tako popolno sestavljati.

Vprašanja, ki si jih velja postaviti v zvezi s telesom, so zame naslednja:

  1. Ali sem srečna?
  2. Ali sem zadovoljna?
  3. Ali imam veliko energije?
  4. Ali zjutraj z veseljem vstanem v nov dan?
  5. Sem hvaležna za svoje telo in življenje?
  6. Živim brez bolečin?
  7. Sem zdrava?
  8. Jem z veseljem in hvaležnostjo?
  9. Se po obroku počutim dobro?
  10. Vnašam v svoje telo živila, ki jih moje telo resnično potrebuje za preživetje?
  11. Vnašam v svoje telo živila in substance, ki mi škodijo in zakaj to počnem?
  12. Se imam resnično rada?

Ko za svoje telo skrbiš iz ljubezni do sebe in telesa, izbiraš hrano, ki jo tvoje telo potrebuje in ne vnašaš v svoje telo stvari, ki ubijajo tvojega duha ali polnijo neko drugo praznino, nezadovoljstvo ali so posledica stresnega življenja. Za pripravo hrane si vzameš čas, vzameš si čas za prehranjevanje in ješ z veseljem ter hvaležnostjo. Ne z občutkom krivde in samoobtoževanjem. Četudi kdaj poješ kaj, kar sicer dandanes večina medijev trobi, da je nezdravo in škodljivo. Če ti “zapaše” in v tem takrat uživaš, »go for it«. A če je to vsak dan, večkrat na dan, je to že druga zgodba. Paše ti, ker verjetno nekje drugje nekaj ne »štima«.

Govorim iz izkušenj. Zato si drznem pisati o tem. Ker sem bila tam. In sem sedaj drugje.

A prideš na drugo stran? 😉

O telesu…

Živimo v času, kjer mediji in velik del družbe poudarjajo zunanjost, telo in večno mladost. Naraven cikel živih bitij na materialni ravni je sestavljen iz rasti, obnove, staranja in na zadnje razkroja. Temu se sicer s svojim umom lahko upiramo, lahko si zatiskamo oči pred to resnico, ampak naravnim procesom se ne bomo izognili. Narava je popolna, kakršna je. Mi smo del nje in zatorej popolni, kakršni smo. Naša telesa so popolna. To, da z leti dobimo gube, je popolno. Vse, kar predvidi narava, je popolno. Prej ko to spoznamo in se prepustimo toku, ki je močnejši od nas samih, srečnejši bomo. Drage mame, vaše telo nosi, donosi, hrani in neguje otroka. Daje mu vso potrebno ljubezen in toplino. Vaše roke ga objemajo, nosijo, mu pripravljajo hrano, ga oblačijo… Roke vašega partnerja vam nudijo zatočišče, potrebno ljubezen in toplino. S pomočjo nog lahko plešete, tečete, skačete, počnete karkoli hočete! Zaradi oči lahko uživate v lepotah narave, umetnosti ali v čemerkoli, kar vam je drago. Zaradi brbončic na jeziku lahko uživate v hrani, ki jo dajete v usta. Zato recimo ne razumem, zakaj bi jedli neko hrano samo zato, ker je nekdo rekel, da je dobra za vas ali zdrava. Kako lahko nekdo ve bolje od vas, kaj je za vas dobro? Če je vam dober surov paradižnik, prav, mene ne boste prepričali v to, da ga bom začela jesti, če mojemu telesu okus ne paše. Ono že ve. Zaradi voha lahko uživate v vonju prazničnih dni s svojo družino, ko pečete vanilijeve rogljičke ali kar je vam drago. Lahko bi naštevala v nedogled, pa ne bom, želim vas le spomniti na nešteto stvari, ki vam jih omogoča vaše popolno in čudovito telo. Cenite ga! Bodite hvaležni zanj! Vsak dan znova.

Ampak mi nismo (samo) telo. Mnogo problemov današnje družbe izhaja iz prepričanja, da smo. Ko se zaveš, da si v resnici večno duhovno bitje, ki doživlja človeško izkušnjo, mnogo strahov odpade in življenje postane lahkotnejše. Življenje je igra, so sanje, življenje nam je dano, da v njem uživamo in naše telo nam to omogoča. Ko se imaš resnično rad in skrbiš za svojo dušo, ki je povezana s popolno in brezčasno naravo, začneš za telo skrbeti drugače. Telo ti je hvaležno. In potem celo izgleda tako, kot si si morda prej iz napačnih razlogov – da bi ustregel nečemu ali nekomu, kar sploh ni del tebe, želel, pa ti ni uspelo. Skrb za telo je tudi redna vadba. Brez nje ne morem. V nosečnosti in po porodu so me doletele nekatere manjše tegobice, ki jih prej nisem poznala. Na primer boleč hrbet, vrat, ramena. Mišice medeničnega dna so popustile, kar je logično. In zato komaj čakam, da spet začnem z redno vadbo. Vzela sem si potreben oddih. Potreben je bil mojemu telesu in duši. Vzemite si oddih, ko ga potrebujete, a naj ta od vadbe ne bo doživljenjski. Izberite vadbo, ki vam je všeč. In pametno izberite svojega trenerja, da ne bo več škode, kot koristi. Potem pa uživajte v vadbi in telesu, ki vam ga bo vadba dala. Iz kateregakoli razloga se za vadbo odločite, vsak bo pravi.

Z vadbami lahko naredimo nekaj za vaše telo. Ampak želim, da naredimo več. Zato bomo letos (upam) do pozitivnih sprememb popeljale tudi naš um in duha, ter začele z redno meditacijo oziroma sproščanjem ob koncu vadbe pilates-joge.

Iskreno se veselim.

Z ljubeznijo,

Polona