Category Archives: O življenju na Zemlji

Mi nismo angeli

Nisem tako mogočna, da sem se sama ustvarila. Čeprav sumim, da sem imela nekaj pri tem. 😉

V naših telesih celo življenje poteka en kup funkcij, od presnavljanja hrane, dihanja, celice se ves čas delijo… Veliko stvari poteka neodvisno od naše volje. Ali ste se sploh kdaj zamislili nad tem? Pa tisti, ki ste starši in ste spremljali razvoj svojega otročička od stanja, ko je bil še v trebuščku naprej. Ste eno pikico (dobesedno) doprinesli k nastanku, ampak vse ostalo se potem odvija tako popolno in samo od sebe. Če mi seveda ne kompliciramo preveč. Kdor je imel možnost gledati, kako živali poskrbijo za svoje mladiče, ve, da vse poteka naravno – žival enostavno ve, čuti. Kako, od kje? Kako, od kje so vse ostale stvari v naravi tako dovršene? In mi še vedno mislimo, da smo mi nad vsemi. Da Bog ne obstaja. Morda nekaterim beseda ni blizu zaradi krščanstva ali Cerkve, kot institucije, ki vam ni blizu. Zaradi mene lahko uporabite katerokoli besedo, lahko je to Narava, Vesolje, nevidna sila… Jaz vem, da obstaja nekaj mogočnejšega od mene in si ne domišiljam, da sem alfa in omega tega sveta.

Branje takšnih in drugačnih prispevkov in komentarjev na temo beguncev, ubijanja živali za naše prehranjevanje ipd., me je spodbudilo k temu zapisu.

Opažam, da si ljudje domišljamo, da smo bogovi. Da vse vemo. Da je moja resnica absolutna Resnica. Da je moje mišiljenje edino pravilno. Pa NI! Resnic je toliko, kolikor je ljudi. In najbolj zanimivo mi je to, kako lahko goreče pomagaš beguncem, živalim,…, po drugi strani pa si nestrpen, blatiš ali agresivno nastopaš proti drugače mislečim. Zakaj misliš, da si boljši od tistega, ki pravi, da beguncev v naši državi ne potrebujemo in da bolje skrbimo za njih kot za nas ali od tistega, ki je meso, če enim pomagaš, do drugih pa si  nestrpen, ker se z njimi ne strinjaš? Nekdo je nestrpen do tega, drugi pa potem do tega, ki je nestrpen do tega. Groza! Bodite raje iskreni do sebe in si priznajte, da so situacije, ko niste bili popolni. Ko niste odreagirali v luči ljubezni in po svojih najboljših zmožnostih. Morda je bilo to samo v preteklosti. Morda se sedaj resnično trudite in ste kot Mati Tereza. Takšnih ljudi se mi sicer zdi, da je bolj malo. Veste, mi nismo angeli. Če bi bili, ne bi hodili po Zemlji. Smo ljudje. Tu smo, da se učimo, da rastemo in delamo “napake.” Na ta način se ljudje učimo. Če se seveda želimo. Lahko smo tudi bolj trmasti od osla, za katerega pravijo, da gre samo enkrat na led. Tudi meni nekatere besede in dejanja drugih niso blizu. A učim se, da iskreno ne mislim in govorim, da niso pravilna. Ker kdo sem jaz, da sodim? Vsak lahko razume le sebe. Pa še za to se moramo večkrat zelo potruditi.

Bilo bi lepo, da bi si nehali domišljati, da smo bogovi in bi začeli živeti tisto božansko v sebi. Bilo bi lepo, da bi druge sprejemali z ljubeznijo. To ne pomeni, da se z njimi v vsem strinjamo, pomeni pa, da si priznamo, da smo tudi mi v kakšni situaciji ravnali drugače, kot bi lahko, da smo se skozi leta spremenili in kaj delamo drugače, kot smo – bolj v luči Ljubezni in razumevanja. Od kod potreba po nestrpnosti in obsojanju? Zgled, ki svet po mojem mnenju lahko spremeni, je tisti, ki deluje v luči Ljubezni. Nestrpnost in obsojanje rodita samo še več tega.

Imejmo se radi.